Oj, Triglav, moj dom poje znana Slovenska pesem. Pravijo, da dokler nisi bil na Triglavu nisi pravi Slovenec. Ta vikend sem tudi jaz postal pravi Slovenec :) Na vrhu je bila kar gneča, čeprav sem po pripovedovanju pričakoval še več ljudi. Triglav je res daleč od tistega opevanega planinskega raja, kjer vlada tišina. Zmotila me je predvsem priljubljena slovenska navada - moramo res povsod piti Laško? Tik ob Aljaževem stolpu je celo sedel prodajalec, ki je na vrh pretovoril dva platoji piva in jih tam prodajal. Ja, res, najbolje da Jankovič z javno-zasebnim partnerstvom zgradi na vrhu supermarket :).
Štartali smo okoli šestih na Rudnem polju ter se preko Vodnikove koče povzpeli do Doma Planika na 2404m. Pogled na Bohinj zjutraj je bil lušten...
Pogled na Kredarico iz Malega Triglava. Nisem si mislil da je to tako velika zadevščina...
Na poti na vrh nas je spremljala gneča. Čeprav sem si po pripovedovanjih predstavljal še več ljudi, je vseeno vrh obiskalo mnogo planincev...
Tako pa izgleda Triglavski ledenik, zeleni sneg...
Na vrhu nas je čakala poslastica - krst!
Naslednje jutro smo vstali zgoda, zelo zgodaj!
Jap, končno sem jih videl. Bilo jih je 8 :)
Takole so se pasli ter nastavljali soncu...
Dolina Trgilavskih jezer je polna lepih rožic.
Za konec pa še skupinske!
